Sončne elektrarne bi morale postati sestavni del vseh novih zgradb, saj imajo številne prednosti
Agencija za prestrukturiranje energetike je pripravila zanimiv posvet z naslovom Prednosti integracije sončnih elektrarn na zgradbe, v okviru katerega so predstavili svetovne trende na področju izrabe sončne energije, prednosti integracij sončnih elektrarn na in v stavbe ter problematiko, povezano s trenutno popolno ustavitvijo gradnje novih sončnih elektrarn v Sloveniji oziroma s številnimi priložnostmi, ki na tem področju nedvomno še obstajajo. Uvodoma je o dosedanji politiki na področju obnovljivih virov kritično spregovoril direktor Agencije za prestrukturiranje energetike Franko Nemac, ki je dejal, da smo doslej v Sloveniji zgradili že 3.300 sončnih elektrarn, ki pokrivajo približno 1,7 odstotka vse porabe električne energije. Čeprav je bila rast števila sončnih elektrarn v zadnjih nekaj letih presenetljiva, pa je bila po njegovih besedah, zaradi neustrezne politike tudi škodljiva, saj smo se z neustreznim spodbudnim modelom oziroma prepočasnim prilagajanjem na dejanske razmere na trgu spravili v težave, ko na letni ravni potrebujemo samo za izplačila dosedanjih pogodb blizu sto milijonov evrov za izplačilo spodbud. Škoda je še toliko večja, ker priložnosti nismo izrabili za razvoj domače fotovoltaične industrije, temveč je šla večina denarja za nakup opreme iz tujine, s čimer smo v resnici subvencionirali nemško, kitajsko in drugo industrijo. Največji razkorak med cenami na trgu in spodbudami naj bi nastal v letih 2009 do 2012, ko so spodbude znašala tudi več kot 40 centov za kWh oziroma so bile štirikrat višje od tržnih. To je sicer povzročilo neverjetne razmah gradnje sončnih elektrarn, s čimer smo zastavljene cilje na tem področju do leta 2020 že presegli, a je lani prišla streznitev in velika finančna luknja na Centru za podpore. Temu je sledilo drastično zmanjšanje spodbud, ki naj bi že letos padle pod deset centov za kWh, posledično pa se je gradnja novih sončnih elektrarn v Sloveniji skorajda povsem ustavila.
V svetu gre razvoj fotovoltaike naprej
Vse kaže, je dejal dr. Janez Krč iz Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, da smo ob prevelikem upoštevanju trenutne ekonomije, pozabili na številne prednosti, ki jih imajo sončne elektrarne, in sicer na enostavnost koncepta in ekološke prednosti (sončne elektrarne obratujejo brez gibljivih delov, omogočajo neposredno pretvorbo sončne v električno energijo, ne povzročajo hrupa, sevanja, med delovanjem ne onesnažujejo ozračja). Zadnji podatki kažejo, je nadaljeval dr. Janez Krč, da je bilo konec leta na svetu nameščenih za 135 GWp sončnih elektrarn ali za 35 GWp več kot leto prej. Večina elektrarn je še vedno v EU, pri čemer so v ospredju Nemčija, Italija in Španija. Premike je opaziti tudi na globalni ravni, pri čemer v ospredje stopata Kitajska in tudi ZDA. Kitajska, Tajvan, Japonska in Nemčija so tudi vodilni svetovni proizvajalci sončnih celic, pri čemer cene fotovoltaičnih modulov drastično padajo in je trenutna cena celo nižja od prvotnih predvidevanj. Ker so moduli lahko tudi pomembne gradbeni element, se delež njihove vgradnje na ali v stavbe v razvitih državah povečuje, v skandinavskih državah pa sploh drugačnega načina ne poznajo, visok delež integriranih sončnih elektrarn pa je tudi v Avstriji in Švici. Cene fotovoltaičnih modulov se z zmanjšanjem izkoristka hitro znižujejo, tako da ta cena pri tankoplastnih modulih z 10-odstotnim izkoristkom znaša »le« še 40 evrov na m2, kar pa je že primerljivo z različnimi gradbenimi elementi. Poleg tega so na trgu na voljo tudi že obarvani in prosojni moduli, pa tudi takšni, kjer je mogoče oblike prilagajati, kar odpira številne nove možnosti v gradbeništvu. Podatki tudi kažejo, je še dejal dr. Janez Krč, da je za izgradnjo sončnih elektrarn dejansko primerna celotna Slovenija, razlika v količini sončnega obsevanja pa med Portorožem in Ljubljano v nasprotju s splošnim prepričanjem znaša zgolj 13 odstotkov.
Sonce ostaja najcenejši vir energije
Čeprav trenutno časi za fotovoltaično industrijo niso ravno spodbudni, pa gre po mnenju udeležencev posveta vendarle za panogo, ki tudi v Sloveniji še ni izrekla zadnje besede in ima še veliko razvojnih priložnosti. Te naj bi izhajale tudi iz evropske zakonodaje, po kateri naj bi vse nove javne stavbe bile po letu 2015 že nič energijske, do leta 2020 pa tudi vse druge, kar drugače pomeni, da bi morale postati energetsko samooskrbne. In pri izpolnitvi te naloge, naj bi bile, vsaj kar se dobave tople vode in električne energije tiče, najustreznejši element ravno sončni zbiralniki in sončne elektrarne, in sicer takšne integrirane v stavbe. Tuje , pa tudi nekatere domače izkušnje, ob tem kažejo, da je mogoče sončne elektrarne s pridom izrabiti tudi kot gradbeni element, saj so lahko vgrajene v strehe in služijo kot strešna kritina, so lahko sestavni del fasade, kot denimo v primeru Kristalne palače v Ljubljani, se uporabijo za potrebe zasteklitve ali kot senčila. V vseh teh primerih namreč dosegamo bistveno večje izkoristke prostora in posredno tudi večjo proizvodnjo električne energije , če postavitev sončnih modulov upoštevamo že pri načrtovanju in ti prevzamejo funkcije kritine ali fasade, pa znižamo tudi stroške same investicije. Na posvetu je bilo prikazanih tudi vrsta zanimivih arhitekturnih rešitev in sodobnih materialov, ki arhitektom odpirajo številne možnosti, pri čemer pa je bil še posebej izpostavljen problem ustreznega vključevanja arhitektov v načrtovanje takšnih integriranih elektrarn in tudi pomanjkanje ustreznega znanja.
Ob tem je bilo znova opozorjeno tudi na ključni pomen združevanja znanja raziskovalnih ustanov in industrije, pa tudi na vlogo države, ki, kot so poudarili predstavniki združenja slovenske fotovoltaične industrije, če že ne podpira več gradnje sončnih elektrarn, naj nadaljnji razvoj panoge vsaj ne bi zavirala.
Brane Janjić (Naš stik)
